Ulica Rafut je verjetno dobila svoje ime od popačenja nemške besede “raffholz”, kar pomeni “sklajena drva” ali “zavlečena drva”, ker so baje z bližnjega griča Rafuta vlekli drva za kurjavo do mesta.
Majhna ulica se je nenadoma znašla v središču pozornosti leta 1947, ko je skozi njo stekla nova meja med Italijo in Jugoslavijo, na podlagi določbe pariškega mirovnega sporazuma.
Zavezniki, ki so mejo začrtali s kredo, so bili neizprosni - kar se tega območja tiče - , saj so celo ločili nekaj hiš od hlevov. Tu je mejna črta, ki je tekla vzporedno z bližnjimi tiri Bohinjske železniške proge, nasilno razdvojila narodno in jezikovno mešano skupnost. Veliko prebivalcev je moralo zapustiti svoja posestva in se odločiti za eno izmed dveh držav.
Od leta 1947 dalje so se vrstili številni poskusi nezakonitega prestopa meje. Na mejnih prehodih je namreč prišlo do bolj ali manj zakonitih stikov in izmenjav oseb in blaga. Pogostoma so ljudje skušali poslati na “ono stran” tiste malenkostne stvari, ki so jih družine potrebovale za vsakdanje življenje in ki jih niso več imele na razpolago po ločitvi od mesta. V drugih primerih pa je šlo za pravo tihotapljenje.
Le po Osimskih sporazumih iz leta 1975 je prišlo do malenkostnih sprememb meje in do združitve nekaterih posestev.