Valico del Rafut

6


Via del Ra­fut trae pro­ba­bil­men­te il suo no­me da una cor­ru­zio­ne del­la pa­ro­la te­de­sca “raf­f­holz” che si­gni­fi­ca “le­gna ac­ca­ta­sta­ta” o “le­gna tra­sci­na­ta” poi­chè dal vi­ci­no col­le del Ra­fut pa­re tra­sci­nas­se­ro la le­gna da ar­de­re ver­so la cit­tà. Que­sta pic­co­la via si tro­va im­prov­vi­sa­men­te al cen­tro del­l’at­ten­zio­ne nel 1947 quan­do vie­ne at­tra­ver­sa­ta dal­la nuo­va fron­tie­ra tra Ita­lia e Ju­go­sla­via, de­fi­ni­ta con i trat­ta­ti di pa­ce di Pa­ri­gi.

Gli Al­lea­ti, nel trac­cia­re col ges­so il trac­cia­to con­fi­na­rio, fu­ro­no in que­sto ca­so in­tran­si­gen­ti ar­ri­van­do a di­vi­de­re la ca­se dal­le ri­spet­ti­ve stal­le. Qui, la li­nea di con­fi­ne, che si sno­da pa­ral­le­la ai vi­ci­ni bi­na­ri fer­ro­via­ri del­la Tran­sal­pi­na, di­vi­de in mo­do vio­len­to una co­mu­ni­tà na­zio­nal­men­te e lin­gui­sti­ca­men­te mi­sta. Mol­te per­so­ne so­no co­stret­te ad ab­ban­do­na­re le pro­prie­tà op­tan­do per uno dei due Sta­ti. 

A par­ti­re dal 1947 so­no nu­me­ro­si i ten­ta­ti­vi di ol­tre­pas­sa­re il­le­gal­men­te la re­te. I va­li­chi di fron­tie­ra so­no, in­fat­ti, luo­ghi di con­tat­ti e di scam­bi, più o me­no le­ci­ti, per per­so­ne e mer­ci. Spes­so si cer­ca di man­da­re dall’ “al­tra par­te” pic­co­le co­se, ne­ces­sa­rie per la vi­ta quo­ti­dia­na del­le fa­mi­glie ma or­mai in­tro­va­bi­li do­po la di­vi­sio­ne dal cen­tro ur­ba­no. Al­tre vol­te si trat­ta di ve­ro e pro­prio con­trab­ban­do. So­lo do­po i trat­ta­ti di Osi­mo del 1975 si riu­sci­rà a mo­di­fi­ca­re leg­ger­men­te il trac­cia­to ri­con­giun­gen­do al­cu­ne pro­prie­tà che era­no sta­te di­vi­se.

Valico del Rafut

6


Uli­ca Ra­fut je ve­r­jet­no do­bi­la svo­je ime od po­pačen­ja nemške be­se­de “raf­f­holz”, kar po­me­ni “skla­je­na dr­va” ali “za­vlečena dr­va”, ker so ba­je z bližnje­ga griča Ra­fu­ta vle­kli dr­va za ku­r­ja­vo do me­sta.

Ma­jh­na uli­ca se je ne­na­do­ma znašla v sre­dišču po­zor­no­sti le­ta 1947, ko je sko­zi njo ste­kla no­va me­ja med Ita­li­jo in Ju­go­sla­vi­jo, na pod­la­gi do­ločbe pa­riške­ga mi­ro­v­ne­ga spo­ra­zu­ma.

Za­vez­ni­ki, ki so me­jo začrta­li s kre­do, so bi­li neiz­pro­sni - kar se te­ga ob­močja tiče - , saj so ce­lo ločili ne­kaj hiš od hle­vov. Tu je me­j­na črta, ki je te­kla vz­po­red­no z bližnji­mi ti­ri Bo­hi­n­j­ske želez­niške pro­ge, na­sil­no razd­vo­ji­la na­rod­no in je­zi­ko­v­no mešano skup­no­st. Ve­li­ko pre­bi­val­cev je mo­ra­lo za­pu­sti­ti svo­ja po­sest­va in se od­ločiti za eno iz­med dveh držav.   Od le­ta 1947 da­l­je so se vr­sti­li šte­vil­ni po­sku­si ne­za­ko­ni­te­ga pre­sto­pa me­je. Na me­j­nih pre­ho­dih je nam­reč prišlo do bo­lj ali ma­nj za­ko­ni­tih sti­kov in iz­me­n­jav oseb in bla­ga. Po­go­sto­ma so lju­d­je skušali po­sla­ti na “ono stran” ti­ste ma­len­kost­ne st­va­ri, ki so jih družine po­tre­bo­va­le za vsa­k­da­n­je živl­je­n­je in ki jih ni­so več ime­le na raz­po­la­go po ločit­vi od me­sta. V dru­gih pri­me­rih pa je šlo za pra­vo ti­ho­ta­pl­je­n­je.

Le po Osim­skih spo­ra­zu­mih iz le­ta 1975 je prišlo do ma­len­kost­nih spre­memb me­je in do združit­ve ne­ka­te­rih po­se­stev.

Mejni Prehod Rafut

6


The Al­lies we­re of­ten in­tran­si­gent when in 1947 they de­fi­ned the bor­der li­ne in chalk. At the end of via Ra­fut, the bor­der li­ne, whi­ch runs pa­ral­lel to the rail­road tracks near the Tran­sal­pi­ne, har­shly di­vi­ded a com­mu­ni­ty whi­ch was na­tio­nal­ly and lin­gui­sti­cal­ly mi­xed. In so­me ca­ses, the li­ne se­pa­ra­ted hou­ses from fields, barns and sta­bles to whi­ch they we­re con­nec­ted.

Ma­ny peo­ple found them­sel­ves ha­ving to lea­ve their pro­per­ties be­hind when they cho­se one coun­try ahead of the other. On­ly af­ter the Trea­ty of Osi­mo in 1975 was it pos­si­ble to slightly mo­di­fy the li­ne and re-join the pro­per­ties that had been pre­viou­sly di­vi­ded.